Palsit novice

Naslov ne predstavlja nobene prispodobe, srečali smo se z življenjsko izkušnjo, ki nas bo, verjamem, spremljala vse življenje. Srečanje kluba ITM smo pripravili na Kliničnem centru v Ljubljani, v četrtek, 6. maja. Naš gostitelj je bil izjemen človek in vrhunski strokovnjak, prof. dr. Borut Geršak, predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Njegovo delo predstavlja velik prispevek h kardiokirurgiji v Sloveniji in v mednarodnem prostoru, njegovi dosežki so svetovno obeleženi in s svojim delom opravlja pravo poslanstvo.
Srečanje smo pričeli s predavanjem dr. Geršaka splošno o srčni kirurgiji ter o področju atrijske fibrilacije. To je najpogostejša oblika hitrega in nerednega srčnega utripa in se pojavlja pri desetini ljudi nad 60. letom starosti ter je posledica staranja srca in bolezni venčnih žil.  Čas je tako hitro mineval, sploh se nismo zavedali in je bila že skoraj sedem ura zvečer. V nas so se porajala različna vprašanja, razlage profesorja pa so bile popolnoma razumljive nam laikom, njegove odgovore pa smo kar požirali in akumulirali.

Nato je sledil še bolj fascinanten del srečanja; preoblekli smo se v prave kirurške obleke, kape, čevlje in popeljali so nas na ogled operacijskih dvoran. Skozi šipe dvorane smo si pogledali operacijo kolka, (kjer so vrtali v kolk s posebnim vrtalnim strojčkom) ter operacijo, ki so jo izvajali v temi (pod rentgenom). Vsekakor pa je največji vtis pustila operacija srca, kjer smo iz neposredne bližine gledali v odprto srce pacienta. Dovolili so nam, da smo po trije vstopali v operacijsko dvorano in si od blizu pogledali potek operacije in ogromno aparatur, ki sodijo k procesu.
Moram priznati, da mi jeza trenutek nekoliko padel pritisk, a k sreči nobenega člana ni bilo potrebno pobirati s tal. Vseskozi smo postavljali vprašanja – razlage in besede pa so nas popolnoma fascinirale, popeljali so nas v drugo sfero tega življenja.
Srečanje smo zaključili ob devetih zvečer, vendar je za večino še vedno bilo prekratko. S kolegico sva po poti premlevali občutke; ko sem prišla domov, pa sem do dveh zjutraj brala knjigo, ki so nam jo podarili – Razvoj slovenske kirurgije srca. Ob prebiranju sem podoživljala vse videno in slišano, prepoznavala obraze, se vživela v občutke zadoščenja, zmage in zadovoljstva kirurga po uspešno opravljeni operaciji ter žal, kdaj kljub vsemu trudu, znanju, volji in hotenju, žalostnemu koncu. Z gotovostjo lahko rečem, da je bilo to srečanje eno najbolj zanimivih srečanj do sedaj in hvala vsem, ki ste prišli zraven in z nami preživeli prijetno in razburljivo popoldne. Ne najdem besed, s katerimi bi se rada zahvalila prof. dr. Geršaku za nepozaben popoldan, za gostoljubnost in pripravljenost deliti svoje znanje. … in kot je napisal prof. Geršak: »Gledati obraze preteklosti v ogledalu sedanjosti je kot videti večnost v odsevu tisočerih luči.« Menim, da samo on lahko vidi tisočere luči v očeh svojih pacientov ter njihovih najdražjih.